Trenutno smo priča procesu digitalizacije vsega okrog nas. Digitalizacija poteka na različnih nivojih, od mapiranja okolja (zemljevidi), spremljanja trenutnega stanja (okoljski senzorji, satelitske slike…), spremljanja ljudi in modeliranja njihovih navad ter posledično tudi prilagajanju okolja, navad, avtomatizaciji in robotizaciji različnih del. Model digitalnega sveta, ki ga izdelujemo pri digitalizaciji, lahko poimenujemo z izrazom ‘digitalni dvojček’; le-ta se počasi povezuje v en velik ‘digitalni dvojček sveta’.
Digitalni dvojček je že in bo vedno bolj prisoten tako v poslovnem, šolskem in tudi zasebnem področju človekovega delovanja. Sodobna tehnologija omogoča simulacije in preizkuse v ‘digitalnem dvojčku’, ugotovitve in spoznanja iz teh simulacij pa lahko prenesemo v realni svet v veliko hitrejšem času, z manj stroški in nevarnostmi.
Ključ do uspešnega povezovanja realnega ter digitalnega sveta, izkoriščanja prednosti ‘digitalnega dvojčka’ in posledično uspešne družbe je nedvoumna in kvalitetna komunikacija z njim. Kako komunicirati z ‘digitalnim dvojčkom’, ni več stvar jezika, ampak je bolj način izražanja in mišljenja, katerega osrednji del sestavlja ravno računalniško mišljenje.
Računalniško mišljenje je zmožnost reševanja realnih problemov, v reševanje katerih je vključena digitalna tehnologija. Za razvijanje računalniškega mišljenja je potrebno tudi temeljno znanje s področja računalništva in informatike, še posebej pa področij, kot so: računalniški sistemi, omrežje in internet, podatki in njihova analiza, algoritmi in programiranje ter vpliv računalništva in informatike na družbo. Računalniško mišljenje lahko učenci osnovnih šol razvijajo pri izbirnem predmetu računalništvo, v gimnazijah pa pri obveznem predmetu informatika, ki ga imajo dijaki običajno v prvem letniku.
Spoštovane učiteljice in učitelji računalništva ter informatike!
Čeprav je predmet računalništvo in informatika v 13 letih šolanja obvezno le v obsegu 70 ur, je vaše delo še toliko bolj pomembno. S svojim strokovnim delom lahko vsaj nekaterim učencem na osnovni šoli približate računalniška znanja, za katera v razvitih državah velja, da sodijo med temeljna znanja (podobno kot npr. znanja iz matematike, fizike, kemije, zgodovine idr.). Pri delu naj nas vodi naslednja misel: »Digitalne kompetence nas naučijo držati pero, pri računalništvu in informatiki pa se učimo pisati romane.«