Otroci s posebnimi potrebami so po – 2. členu Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12, 41/17 – ZOPOPP in 200/20 – ZOOMTVI)
- otroci z motnjami v duševnem razvoju,
- slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije,
- gluhi in naglušni otroci,
- otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
- gibalno ovirani otroci,
- dolgotrajno bolni otroci,
- otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
- otroci z avtističnimi motnjami,
- otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Najštevilčnejša skupina otrok s posebnimi potrebami so otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroci s prepoznanimi več primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami (na primer otrok je opredeljen kot otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in dolgotrajno bolan)).
Po 36. členu ZUOPP-1 vzgojno-izobraževalni zavod za otroka s posebnimi potrebami, na podlagi izdane odločbe o usmeritvi, izdela individualizirani program (IP), v katerem opredeli organizacijo, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje, časovno razporeditev pouka ter zagotovi dodatno strokovno pomoč. Učitelji, ki otroka poučujejo so člani strokovne skupine, kar pomeni, da sodelujejo pri načrtovanju IP, dobro poznajo vzgojno izobraževalne potrebe otroka s posebnimi potrebami in dobro poznajo vsebino IP.
Dodatna strokovna pomoč se izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, učna pomoč in svetovalna storitev. Pomoč se lahko učencu nudi individualno v oddelku ali izven oddelka oziroma v skupini.