Stiki Stanislava Škrabca s Čehi

PDF članek

Izvleček

V pričujočem prispevku je ob stoti obletnici smrti Stanislava Škrabca (1844-1918) aktualiziran jezikoslovčev doprinos pri reševanju odprtih vprašanj slovenskega knjižnega jezika, ki so jih sprožile zunajjezikovne in jezikovne okoliščine predvsem druge polovice 19., a tudi prvih desetletij 20. stoletja. V ospredju so bila živa, tudi polemična vprašanja tedanjega slovenskega govorjenega in pisanega knjižnega jezika, kot je bilo starinjenje knjižne slovenščine, prizadevanje za enoten in naraven slovenski knjižni izgovor ter utrjevanje slovenske pisne norme; izpostavljena vprašanja je St. Škrabec raziskoval že v svoji prvi razpravi O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (1870), potem pa na straneh „svojega“ Cvetja z vertov svetega Frančiška (1880-1918). V Cvetju je namenil prostor tudi vodilnim češkim jezikoslovcem, literarnim zgodovinarjem in piscem; zajeti so predstavniki več generacij in predstavljajo čas od srednjega veka do sodobnosti. To so bili Jan Hus (1370/71-1415), Josef Dobrovský (1763-1829), Josef Jungman (1773-1847), Pavel Josef Šafařík (Pavol Jozef Šafárik) (1795-1861), Karel Jaromír Erben (1811-1870) in Jan Gebauer (1838-1907). Škrabec je njihova dela poznal in jih je v svojih raziskavah omenjal, se nanje skliceval in jih citiral. Sklicevanja na češke raziskave in stališča nista povzročala avtorjeva nesamozavest ali dvom, ampak avtorjevo znanje ter iskanje in izpostavljanje znanstveno utemeljene resnice.

Abstract

Stanislav Škrabec and His Connection with the Czech Writers

The article actualised, on the hundredth death anniversary of Stanislav Škrabec (1844-1918), the author’s contribution to the resolution of the open issues of the Slovenian literary language triggered by the extralinguistic and linguistic circumstances mostly in the second half of the 19th century but also during the first decades of the 20th century. The focus was on the then current controversial issues of the Slovenian spoken and written literary language, such as archaising of the Slovenian literary language, striving for a unified and natural Slovenian literary pronunciation and strengthening the Slovenian written norm. Škrabec addresses these issues first in his first discussion, O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (1870) and later in his work Cvetje z vertov svetega Frančiška (Flowers from the Garden of Saint Francis) (1880-1918), where he also included the leading Czech linguists, literary historians and writers – the representatives of several generations from the Middle Ages to Modernity: Jan Hus (1370/71-1415), Josef Dobrovský (1763-1829), Josef Jungman (1773-1847), Pavel Josef Šafařík (Pavol Jozef Šafárik) (1795-1861), Karel Jaromír Erben (1811-1870) and Jan Gebauer (1838-1907). Škrabec knew their works and mentioned them, referred to them and quoted them in his studies. His reference to the Czech studies and views was not based on insecurity or doubt but on the author’s knowledge, seeking and speaking of a scientifically based truth.