Slovenščina kot predmet je v šolskem sistemu materni jezik oz. prvi jezik in/ali drugi jezik oz. jezik okolja, je pa tudi učni jezik in učno načelo.
Slovenščina je državni in uradni jezik Republike Slovenije, govori jo približno dva in pol milijona ljudi. Od 1. maja 2004 je tudi eden od uradnih jezikov Evropske unije.
Slovenščina je zvrstno razslojena in znanstveno utemeljena – je govorica za vse priložnosti, od narečja do zbornega knjižnega jezika, od abecednika do interaktivnih besedil. Slovenščina je v določenem položaju in izbranem trenutku vedno pravilna.
Učni predmet slovenščina v osnovni in srednji šoli omogoča oblikovanje osebne, narodne in državljanske identitete ter razvijanje tako sporazumevalne zmožnosti kot tudi drugih ključnih zmožnosti vseživljenjskega učenja.
Cilje učnega predmeta slovenščina uresničujemo pri jezikovnem in književnem pouku; tako osmišljamo in uresničujemo pouk po celotni šolski vertikali. Pri pouku učenci oz. dijaki spoznavajo, da ima slovenščina mnogo pomenskih odtenkov, ki jih izbiramo glede na temo, namen in govorni položaj.
Tone Pavček je zapisal: »O jeziku, tem svojem, lepem in svetem, govorimo Slovenci kar naprej (…). Z njim smo, kar smo, v jeziku bivamo, z jezikom se ločujemo od drugih, jezik je organ naše duše, naše orožje, naš razpoznavni znak, naše bistvo, naša bit.« (Pavček, T., Ranljivost jezika. V: Teorija in praksa, let. 46, 6/2009, str. 870—875.)
Predmetna skupina za slovenščino
Svetovalci za slovenščino kot učitelji predmeta ter strokovnjaki za jezik in književnost odgovarjamo na različna vprašanja oz. dileme učiteljev in druge strokovne javnosti v povezavi s poukom slovenščine. V sodelovanju z učitelji in univerzitetnimi strokovnjaki skrbimo za razvoj predmeta in za izboljševanje poučevalne prakse v različnih pogojih, ki jih narekujejo sodobne jezikovne okoliščine, vključno z digitalno tehnologijo.
Temeljne naloge svetovalcev za slovenščino:
- strokovna podpora učiteljem slovenščine po celi vertikali (tj. razredna stopnja OŠ, predmetna stopnja OŠ in srednja šola) – od oblikovanja odnosa do načrtovanja pouka in vrednotenja znanja (izobraževanja, primeri gradiv …);
- povezovanje strokovnih in didaktičnih izkušenj učiteljev praktikov in znanstvenih spoznanj univerzitetnih strokovnjakov za jezik in književnost;
- povezovanje z drugimi predmeti in področji v različnih projektih in razvojnih nalogah;
- sodelovanje s slovenskimi šolami in drugimi vzgojno–izobraževalnimi ustanovami v zamejstvu (v Italiji, na avstrijskem Koroškem, v Porabju);
- razvoj učinkovite prakse za kakovosten pouk, npr. z uvajanjem, spremljanjem in evalviranjem novosti, s presojanjem o didaktično-metodični ustreznosti učbenikov za pouk, s sodelovanjem pri zunanjih preverjanjih znanja …, tudi v sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi in drugimi ustanovami.
V okviru Zavoda RS za šolstvo se povezujemo s Področno skupino za jezike in Področno skupino za razredni pouk.