25
Postavljamo odprta vprašanja, smo obzirni, previdni in zaupljivi. Ohranjamo mirnost ob
poslušanju (neverbalna govorica). Otroka poslušamo
.
Pustimo mu dovolj časa, da se izrazi. Ne
prekinjamo. Ne posplošujemo. Ne vrednotimo. Pohvalimo ga za pogum. Spodbujamo z
medmeti ali povzamemo otrokovo zadnjo misel, da lahko nadaljuje. Pozorni smo tudi na
neverbalna sporočila. Ko se z otrokom, ki je doživel nasilje s strani vrstnikov, pogovarjamo, na
pozabimo na:
-
opredelitev problema,
-
pogovor o čustvih,
-
opolnomočenje (čustvena in moralna podpora, ozaveščanje in informiranje),
-
iskanje rešitev (načrt za delovanje).
Poleg svetovalnega pogovora/svetovanja svetovalni delavec lahko žrtvi pomaga še tako, da jo:
-
opolnomoči z učinkovitimi strategijami spoprijemanja z nasiljem,
-
spodbuja, da pove o medvrstniškemu nasilju še komu drugemu, ki lahko pomaga rešiti
situacijo (vrstnik ali odrasla oseba),
-
poudari pomen prijateljstva, ki je eden najbolj pomembnih preventivnih virov proti
medvrstniškemu nasilju,
-
uči konkretnih odzivov na nasilna dejanja (preko igre vlog).
Delo s povzročiteljem
Tudi s povzročiteljem se svetovalni delavec mora pogovoriti in načrtovati aktivnosti. Delo s
povzročiteljem je edini način, da le-ta spremeni svoja neustrezna vedenja. Pomembni
elementi svetovalnega pogovora s povzročiteljem so:
•
Cilj pogovora je, da povzročitelj sprejme odgovornost za storjeno nasilje.
•
Pogovor izvede ravnatelj ali šolska svetovalna služba (ravnatelj naj bo prisoten).
•
Naredi se zapisnik pogovora.
•
Obvesti se starše.
•
Prijava na policijo ali CSD, če je to potrebno.
•
Po potrebi usmeritev v zunanje strokovne institucije.
Za svetovanje povzročitelju je učinkovita uporaba vedenjskega in vedenjsko-kognitivnega
pristopa. Izhajajoč iz tega pristopa postavimo šolska/razredna pravila, ki veljajo pri odnosu z
drugimi. Pri tem morajo biti pravila jasna in konkretna. Pri mlajših otrocih uporabljamo
predvsem vedenjske strategije:
-
Kotiček za umirjanje, kamor se otrok zateče, ko je napet ali je pred izbruhom jeze.
