domov

SLO

ZALOŽBA   vozicek

Intervju z Biserko Lep

Ko je ZRSŠ prevzel nalogo, da bo usmerjal otroke s posebnimi potrebami, se je znašel v nehvaležni vlogi. Na prvi pogled se zdi to delo administrativno, celo birokratsko. V čem so razvojne in ustvarjalne plati vašega dela?

Žal je delo na postopkih večinoma res birokratsko, zahteva dobro poznavanje zakonodaje in bolj zadeva pravno-upravni vidik. Vsa leta jemlje energijo in čas tudi program oziroma dva programa, ki ju uporabljamo za opravljanje našega dela. Na prvi pogled. Vsaj na mariborski enoti smo svetovalci za vodenje postopkov usmerjanja povezani z vsemi kolegi na enoti in včasih celo skupaj izvedemo svetovalno storitev, ko smo povabljeni na njihova študijska srečanja. Pripravljamo strokovne vsebine za kolegij na enoti ali samo predebatiramo problem, za katerega na različnih šolah prosijo za pomoč pri njegovem reševanju in opazujemo pouk. Vabljeni smo na timske sestanke, organizirane bodisi na šolah bodisi na zunanjih institucijah, kjer so otroci vodeni že pred usmerjanjem in skupaj iščemo poti in rešitve. Veliko strokovnega dela opravimo tudi po telefonu v pogovorih s starši, šolskimi svetovalnimi delavci in učitelji. Najbolj zanimivi se mi zdijo pogovori z učiteljicami, ki so tudi mame otroka s posebnimi potrebami.

Največkrat se v družbi pozablja, da otroci s posebnimi potrebami niso le učenci z učnimi težavami. Tudi nadarjene je treba spodbujati. Kaj je pomembno pri delu z dvojno izjemnimi učenci?

Hvala za to vprašanje. Ti otroci so res nekaj posebnega in z velikim veseljem sodelujem s starši, še raje pa z učitelji pri spodbujanju razvojnih potencialov teh otrok. Nekako od leta 2007 sem pozorna na te otroke in že od takrat smo na bivši Komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami Maribor 1 napisali v strokovno mnenje, da je otrok dvojno izjemen in potrebuje pomoč na šibkih področjih in podporo na njegovih močnih področjih. Na prvo takšno napisano strokovno mnenje so nas poklicali iz šole in vprašali, kaj neki smo si na Zavodu zopet izmislili. Pogosto je veljalo prepričanje, da se otroci s posebnimi potrebami počasi učijo in počasi dojemajo. Danes smo tako daleč, da šola zapiše v poročilu o otroku, da opažajo pri otroku močna področja in predvidevajo, da je dvojno izjemen ali pa je celo že prepoznan za nadarjenega. Vesela sem, da mi je Zavod omogočil tudi obiske v tujini. O temi dvojno izjemnih otrok sem namreč pripravila referate za konferenco ECHA (European Council for High Ability) v Nemčiji, Sloveniji in Avstriji. Literature v slovenskem jeziku je zelo malo, v glavnem sem iskala po internetu in se prebijala med spletnimi stranmi in avtorji. Od lani pa je Zavod naročen na revijo 2e Newsletter, kar mi omogoča, da lahko preberem aktualne članke s tega področja in to je super. Upam, da bo naročnina podaljšana tudi letos.

Ali je za vaše področje dela boljše neposredno svetovanje, ki obravnava vsak primer posebej, ali je možno učitelje in vzgojitelje ozaveščati tudi s predavanji ali seminarji za večje število udeležencev?

Predavanja za skupine učiteljev ali za celoten šolski kolektiv rada začnem z besedami D. Pennaca :«Samo srečni možgani se lahko učijo«. In nato skupaj pridemo do sklepa, da omenjeni citat prav zares drži. Ni vezano na kriterije, po katerih je otrok usmerjen, ni vezano samo na otroke s posebnimi potrebami, ni vezano samo na otroke, je univerzalna resnica. Zato je ustvarjanje spodbudnega učnega okolja izjemno pomembno. Če želimo ustvarjati takšno okolje, pa je potrebno izobraževanje in prilagajanje učne prakse. Učitelji so imeli vedno pomembno in odgovorno družbeno vlogo in danes je morda celo večja, kot je bila v preteklosti. Če se zavedamo dejstva, da nas je dva milijona, potem je dobro, da se zavedamo dejstva, da je vsak posameznik pomemben. Ali kot je rekel dr. Janek Musek: “Naša država si ne more privoščiti, da spregledamo enega samega (nadarjenega) otroka.”

Potrebno pa je tudi individualno reševati nastale situacije po šolah. Bodisi da gre za neustrezen program, v katerega je otrok usmerjen, neustrezno podporo ali bistveno previsoka pričakovanja staršev. Novo leto se je šele prav začelo, pa sem bila že na treh takšnih timskih sestankih, kjer se več povabljenih predstavnikov različnih institucij dogovorimo za naslednje korake in iščemo skupaj s starši najboljše rešitve.

Koliko je zaznavanje otrokovih posebnih potreb stvar učiteljevega občutka, koliko pa je možno potrebe otrok zaznati tudi z merjenji, anketami in testiranjem?

Da lahko razviješ občutek za zaznavanje posebnih potreb, je potrebno kar nekaj znanja in prakse. Opažam, da na nekaterih šolah že dobro sklepajo, kam se ali se bo neka težava razvila. Starše že relativno zgodaj napotijo v obravnavo v zunanje institucije. Mislim, da je bil narejen res ogromen napredek v teh 15-ih letih tako pri prepoznavanju kot pri samem konkretnem delu z otroki. Vsekakor pa je potrebno preveriti funkcioniranje otroka z več različnih zornih kotov, da lahko rečemo, na katerem področju ima posebne vzgojno-izobraževalne potrebe in kakšno pomoč in prilagoditve potrebuje. Ravno zato je Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami sestavljena iz treh članov (pediatra, specialnega in rehabilitacijskega pedagoga in psihologa, po potrebi pa se vključi še člane drugih profilov). Vsak s svojega strokovnega področja doda svoje ugotovitve, ki so rezultat preučitve dokumentacije o otroku in pregledov z uporabo različnih psihometričnih pripomočkov – šele nato se doseže konsenz, ali se otrok usmeri in po katerem(ih) kriteriju(ih).

Ali obstajajo univerzalni nasveti, kako naj se učitelj loti dela z otroki s posebnimi potrebami, ali je vsak otrok unikum in je rešitev možna samo v strokovnem pogovoru različnih strokovnjakov na šoli?

Univerzalnih nasvetov seveda ni. Razen tega, da je vsak individualiziran program, ki je narejen odgovorno in narejen za konkretnega otroka, unikum. Res pa je, da takšna skrbna priprava zahteva več začetnega angažiranja in vloženega časa, vendar skupaj z učitelji ugotavljamo, da to posledično pomeni manj težav in hkrati več zadovoljstva vseh vpletenih. V razvojni nalogi Razvijanje in preizkušanje sodobnih organizacijskih in didaktičnih pristopov za delo z nadarjenimi v OŠ in SŠ, v kateri sodelujem že drugo leto, ugotavljam, da je za otroke pomemben dober individualiziran program, ki je rezultat dogovora več različnih strokovnjakov na šoli. Naslednji pomemben korak je, da ga učitelji tudi izvajajo. Dobro pripravljen dokument še ne pomeni dobre izvedbe, zato je na koncu šolskega leta potrebna evalvacija učenčevga napredka  in evalvacija dela strokovne skupine in učiteljev. Tako se vsi učimo in nabiramo izkušnje, znanje pa nato uporabimo v prihodnosti.

 

Ste tudi članica uredniškega  odbora  revije Šolska knjižnica. Se je možno učenja otrok s posebnimi potrebami naučiti tudi z branjem revij?

Ne spomnim se več, koliko sem bila stara, spomnim pa se goreče želje moje mame, da bi končno že znala brati in nehala tekati s knjigami za njo. Takšen je moj odnos do knjig in verjetno je biti članica prav tega uredniškega odbora zelo posrečena kombinacija. Z veseljem sodelujem. Brez branja revij in knjig si sploh ne predstavljam, da bi lahko bogatili naše znanje in širili obzorja. Menim, da je pri delu z ljudmi to nujno. Brez prakse in učenja iz nje pa tudi ne gre. Lahko prebereš veliko knjig, pa tvoje razumevanje funkcioniranja otroka na konkretni ravni ne bo ustrezno, posledično tudi pomoč otroku ne more biti ustrezna.  Vprašajmo učence (ki bi vsaj v zadnji triadi osnovne šole in v srednji šoli morali biti vključeni v strokovno skupino), kaj jim je v največjo pomoč, in tudi njihove starše. Preskusimo v praksi, po potrebi preoblikujmo, raziskujmo in s tem bogatimo svoje znanje.

Biserka Lep je na mariborski enoti Zavoda Republike Slovenije za šolstvo 15 let zaposlena kot višja svetovalka za vodenje postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Od leta 2007 do 2015 je bila predsednica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Od leta 2015 polovico delovnega časa vodi postopke usmerjanja, drugo polovico pa je predsednica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Po izobrazbi je psihologinja. Prejela je priznanje ZRSŠ za odlično in v javnosti priznano strokovno delo ter dosežke, ki so prispevali k razvoju zavoda.   Biserka Lep

višja svetovalka za vodenje postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, Zavod RS za šolstvo

Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on Twitter