domov

SLO

ZALOŽBA   vozicek

Intervju: Igor Lipovšek

Že dve desetletji ste na Zavodu RS za šolstvo. Kaj vas navdaja s prepričanjem, da ste se odločili prav, ko ste zamenjali učilnico za pisarno?

V tej službi sem že triindvajset let. Pisarniškega dela je manj kot polovica. Res mi je včasih dolgčas po šoli, zares pa še nikoli nisem razmišljal, da bi se vrnil poučevat ali ravnateljevat. Ta služba mi omogoča svobodo, odlične sodelavce in občutek, da lahko pomagam nekdanjim stanovskim kolegom, da delajo bolje in lažje ter da imajo tudi učenci in dijaki kaj koristi od tega. Delo na Zavodu mi omogoča tudi širši vpogled v delovanje šolskega sistema, neposredne stike s šolami, fakultetami, Pedagoškim Inštitutom, Državnim izpitnim centrom; lahko sem spoznaval tudi tuje izobraževalne izkušnje.

Izkušnje nekateri imenujejo “lastne napake”. Koliko so za dobro poučevanje pomembne izkušnje?

Mislim, da zelo. Poučevanje je preplet znanosti in umetnosti. Pri dobrem učitelju se oboje zlije v eno. Gre za poklic, kjer se je treba odločiti v trenutku. Zato se včasih zgodi, kljub štirim stranem učne priprave (se namuzne), da reagiraš narobe: moral bi hladno in razumsko – znanstveno, pa te zanesejo čustva in želja po umetniškem vtisu. Ampak to je usoda učiteljskega in tudi svetovalskega poklica. In njegov čar.

Ta čar ste spoznavali že zgodaj.

Ded je bil nadučitelj, babica predmetna učiteljica kemije in biologije, mama razredna učiteljica, teta, takrat se je reklo, defektologinja; učiteljica je tudi največji kritik ZRSŠ, mojega dela in mene nasploh.

V zasebnost ne bi drezali. Dejavni ste bili v RO, e-šolstvu, Siriktu. Poznajo vas kot računalniškega navdušenca, ki se pojavlja tudi na družabnih omrežjih in forumih. Gre pri vašem zavzemanju za uporabo e-didaktike za zanesenjaštvo ali za jasen premislek?

Pri e-didaktiki se sploh nimam za navdušenca. Menim, da mora dobra e-didaktika delovati tudi na analogni način. Tvitanje je zanimivo, ker učencu omogoča anonimno vstopiti v planetarno omrežje; kot učni izziv se mi zdi koristno, ker od učenca zahteva, da na kratko sporoči oziroma povzame ključno in poskuša biti ob tem zanimiv in duhovit. Tvite je možno pisati na listke in jih v razredu nalepiti na steno oziroma tvitni zid.

Kaj vas v zadnjem času strokovno izziva?

Krepitev učiteljeve samozavesti in samostojnosti. Na primer prepričati učitelja, da ne bo ob rezultatih NPZ najprej začeli kopati po sebi. Če se zbratita samokritičnost in čustvo, je za učitelja stresno. Zato zmeraj prostodušno rečem: Če so pri vašem pouku učenci razmišljali, delali in sodelovali, pouk ni mogel biti slab, saj so to temeljni cilji vseh učnih načrtov. Zato mi je tudi v svetovalnem smislu ljubši pristop, da se z učiteljem pogovoriva o njegovem pouku in skupaj iščeva dejavnike, ki vlečejo in nosijo. Na njih je smiselno graditi pouk. Dajanje receptov in čarobnih eliksirjev se mi upira.

Od vseh učiteljev sem se najprej spomnil Samuela Langhorna Clemensa, ki je rekel: “Neverjetno sem se moral potruditi, da mi šola ni ubila veselja do izobraževanja, raziskovanja, ustvarjanja in smeha.”

Igor Lipovšek

pedagoški svetovalec za geografijo, Zavod za šolstvo

Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on Twitter