Dopolnilni pouk slovenščine v tujini

Dopolnilni pouk slovenščine sedaj poteka v Avstriji, Belgiji, Bosni in Hercegovini, Češki republiki, Franciji, na Hrvaškem, v Liechtensteinu, Makedoniji, na Nizozemskem, v Ruski federaciji, Švici, na Švedskem, v Zvezni republiki Nemčiji, Srbiji ter Ukrajini. Dejavnost je prostovoljna, poteka v popoldanskem času, enkrat tedensko.

Poleg učenja jezika se udeleženci dopolnilnega pouka srečujejo z različnimi vidiki slovenstva, spoznavajo zgodovinske, geografske, sociološke, etnološke in etnografske prvine, ki so oblikovale narod in prispevale k njegovi celoviti podobi, njegovi samobitnosti.

V 60. in 70. letih se je veliko Slovencev iz ekonomskih vzrokov začasno preselilo v zahodnoevropske države. Države gostiteljice so delovno silo z veseljem sprejele, vzporedno z njo pa so se pojavili tudi določeni problemi. Bistvo tega stanja je povzel švicarski dramatik Max Frisch: »Poklicali smo delavce, prišli pa so ljudje s svojimi problemi …« Ena izmed problemov v večkulturnih družbah je izobraževanje otrok priseljencev. Tovrstne družbe namreč terjajo priznanje ene izmed osnovnih človekovih pravic, to je pravice do učenja maternega jezika in ohranjanja kulturne identitete.

Po prihodu v tujino so se Slovenci združevali v slovenskih društvih in v okviru Cerkve. Od tam so tudi prišle pobude za začetek pouka, ki je sprva potekal v društvenih ali v cerkvenih prostorih. Kmalu so se za poučevanje maternega jezika zavzele države gostiteljice v sodelovanju z državami porekla. Takrat so materni jezik začeli poučevati v javnih šolah.