domov

SLO

ZALOŽBA   vozicek

Intervju ob 60-letnici Zavoda RS za šolstvo

nadjaOb 60-letnici ZRSŠ smo se pogovorili z Nadjo Malovrh, ki je opravljala različne delovne naloge, zdaj pa je vodja Službe za odnose z javnostmi in promocijo.

Na ZRSŠ ste 36  let. Katerih dejavnosti se najraje spominjate?

Najraje se spominjam skupnih akcij, ko je bilo treba nekaj na hitro postoriti. Takrat smo stopili skupaj in brez besed opravilo delo, nihče se ni spraševal, ali je naloga v njegovem opisu del in nalog. Pa kolegice in sodelavke Marine Jerlah. Najino sodelovanje sem imenovala »nemogoče je mogoče«. Z leti sem pridobivala nove izkušnje in znanja, spoznavala nove ljudi in se spoprijemala z novimi tehnologijami. Vse to sem vedno  sprejemala kot izziv. Na Zavod sem prišla 1. 5. 1980. Starša sta me naučila pravega odnosa do dela in ljudi.  Zato mi ni bilo težko poprijeti za vsako delo in nikoli nisem  odklonila pomoči svojim sodelavcem.

Kaj imate za svoj največji dosežek v času vašega dela na ZRSŠ?

Ponosna sem, da sem se skozi vsa leta dela na Zavodu, z vsakim novim direktorjem, razvijala in nadgrajevala svoje delo. Pomembni  sta mi spoštljivost in lojalnost,  kar je po moji presoji  temelji lastnosti dobrega delavca. Korekten in profesionalen odnos nadrejenih in zaposlenih do mene. Čutim stisko ljudi, znam se vživeti vanje, zato prisluhnem in pomagam, če le lahko, drugače jih pustim pri miru. Tako sem tudi učila svoje otroke. Najbolj  me prizadene zahrbtnost. Sama lahko zaradi tega mirno spim.

Ob srečanju z zunanjimi sodelavci zavoda čutim njihov spoštljiv odnos in iskreno veselje, to mi veliko pove o mojem delu. Vesela sem, da je bila moja pripravnica Damjana Kvas, ki je že vrsto let tajnica ministrice. Še vedno je isto dekle, kot se je spominjam – prijazna, lojalna, strokovna.

Doštudirala sem ob delu, pa čeprav ponoči, ko so otroci spali. Za študijski dopust sem težko prosila, saj sem vedela, da me direktor rabi, ko je v službi.

Kaj imate za zavodov največji dosežek v času vašega dela na ZRSŠ?

To, da je Zavod postal 6. 7. 1995 javni zavod in s tem avtonomno razvijal svojo strokovnost. Čeprav sem takrat preživljala težke čase, ker sem občutila negotovost in skrb sodelavcev ob delitvi takratnega zavoda na več javnih zavodov. Spominjam se tudi uvajanja devetletke, ko smo izhodišča uvajanja predstavljati ravnateljem v Naklem. Vsako leto sem najbolj vesela svojih bivših kolegov, ko organiziram prednovoletno srečanje z upokojenci. Takrat res čutim tisto povezanost, ki je ne more nihče pretrgati, pa čeprav se z večino srečamo samo ob tej priložnosti, z vsemi objemi in poljubi nekdanjih sodelavk in sodelavcev.

Vam je bilo kdaj žal, ker boste večino svoje delovne poti preživeli na ZRSŠ?

Ne, nikoli. Rada delam na Zavodu in tu se dobro počutim. Tudi sicer je »Zavod« samo 6 dni starejši od mene in sva si nekako usojena, tako namreč čutim.

Veselim se vsake dobre novice in pohvale o delu na Zavodu, saj vem, da sem tudi sama s svojim delom  pripomogla k temu. Če odmislim nekaj »slabih« let, lahko rečem, da uživam v službi, kljub obsežnosti, zahtevnosti  in raznolikosti dela.  Tudi z nadrejenimi sem se dobro »ujela«.

 

Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on Twitter